Apolonija Schellander, Bilčovs
Ko so nas petega maja izpustili iz zapora in smo prišle na prosto, je bil zelo lep sončen dan, lastovke so veselo letale. Od samega veselja, da je bilo vojne konec, smo vse jokale. (več...)

Thomas Urak, Nagelče
Prva leta so bila zelo huda, ker je med vojno bilo veliko uničeno in nobeden še ni prebavil hudih dogajanj. Ljudje so med vojno videli veliko hudega. Videli so kako so streljali na ljudi, jih umorili in mučili. (več...)

Jože Partl, Bistrica nad Pliberkom
Bil je pregnan v taborišče v Hesselbergu. Tam so v barakah prebivali približno tri mesece. Nato so jih poslali v Beinsburg, kjer je začel hoditi v "šolo". Učitelji so bili njegov oče in drugi pregnanci. (več...)

Janez Kampuš, Tešinja
Konec vojne je bil vesel dogodek: ko so ustaši zapustili kraj, so prikorakali v kolonah iz gozdov partizani. Moj oče se spominja, da je bilo takrat veliko slavje, saj so zažigali kresove ter okoli njih plesali in peli. (več...)

Justina Stern, Sele
Nekaj metrov od hiše je njenega moža policija ustrelila, na mestu je bil mrtev. Tako je žena ostala sama s šestimi otroki. Povedala mi je, da je to bil zanjo najhujši čas. (več...)

N. N., Žihpolje
V družini nas je bilo devet otrok, od tega so štirje zgodaj umrli, dva brata pa sta padla med vojno (1944). Tako je bila poleg mene in mame doma še sestra z dvema otrokoma - njen mož je bil ujet. (več...)

Hanzi Weiss, Šentjanž
Ko sem 7. ali 8. maja 1945 stal pred hišo, so prišli mimo partizani. Nagovorili so me slovensko in to me je zelo začudilo, ker so tedaj vsi vojaki v naših krajih govorili samo nemško. (več...)

Juliana Reautschnig, Podgorje
24. julija 1945 se je vrnila Fuggerjeva družina (njena teta in stric) iz taborišča v Hesselbergu. Težko je čakala na vrnitev treh bratov, ki so se morali boriti v vojni. Na žalost sta se vrnila samo Pepi in Hanzi. (več...)

Jožefina Valentinitsch, Bilčovs
Nikoli ni bila v inozemstvu. Ker je bilo v družini mnogo otrok, tudi niso imeli kolesa ali avtomobila. Z avtomobilom se je prvič vozila leta 1959. S kolesom se pa nikoli ni vozila. (več...)

Matilde Meklin, Breška vas
Na splošno človek menda nikoli ni vedel, kaj sme komu reči in česa ne, kajti v vojni je vladala precejšna zmedenost, tako da pogosto ni bilo jasno, kdo je kdo – Nemec, Anglež ali partizan, ali celo kdo drug. (več...)

Anton Feinig, Sveče
Na številnih hišah je visela jugoslovanska zastava, moja mama je že pred koncem vojne barvala našo zastavo, ki smo jo imeli pripravljeno. Slovenci so bili veseli, da je konec vojne, "nemčurji" so se pa bolj skrivali. (več...)

Jožica Vukšinič, Ljubljana
Vojna je pustila velike posledice. Veliko stanovanj in gospodarskih poslopij je bilo porušenih in požganih. Denarja pa tudi trgovin ni bilo, da bi si ljudje nabavili najnujnejše. Med kraji so bile slabe prometne povezave. (več..)

Wilma Rausch, Celovec
Wir kamen wenig hinaus, schon gar nicht auf die Straße. Es gab immer wieder Fliegeralarm. Auch als der Krieg zu Ende war, haben wir uns kaum auf die Straße getraut. (več...)

Ana Gasser, Bilčovs
Naša družina je bila izseljena 14. aprila 1942 v Nemčijo. Čas izselitve je trajal 3 leta 3 mesece in 3 dni. Veliko smo morali pretrpeti. Edino zavest, da nepravičnost ne more zmagati, nas je opogumila, da smo dočakali maj 1945. (več...)

Ilse Stefaner, Sveče
Po prvem razredu (1944-1945) nisem znala šteti do 8 in pisati samo do črke "S". Niti nisem znala napisati cele besede. To pa zato, ker ni bilo možno hoditi v šolo zaradi bombnih napadov. (več...)

Marija Inzko, Sveče
Nemci so mlade fante od 17. leta dalje klicali v vojake. Eni so šli v gozd, drugi v nemško vojsko. Za postreljene Nemce ali nemškutarje so streljali talce. To je bilo grozno. (več...)

Maria Kofler, Čemernica
njenem razredu je bilo čez 30 šolarjev. Na žalost njen učitelj ni znal niti besede slovensko. Z njim so se otroci pogovarjali samo nemško. Verouk je učil župnik in samo pri njem so se učili slovensko. (več...)

Anton Krušic, Velinja vas
Bil sem v Kočevju v Sloveniji kot vojak v nemški vojski. 8. maja leta 1945 smo izvedeli, da je konec vojske. Vesel sem bil kot že dolgo ne, saj sem pričakoval, da bom kmalu spet videl svojo družino. (več...)

Katarina Marketz, Globasnica
V naše vasi so prišli Angleži. Za nas so bili čisto drugi ljudje. Nič jih nismo razumeli. Če so angleški vojaki stali ob dekletih, se se spominjam stavka "I love you"«, ki so ga radi ponavljali. (več...)

Hanzi Ogris, Bilčovs
Po treh letih, treh tednih in treh dneh se je naša petčlanska družina spet vrnila v Bilčovs. Občutek biti spet doma in v svobodi je skoraj izrinil vsa neprijetna in bridka doživetja v nemških taboriščih. (več...)

Franz Auprich, Železna Kapla
V šolo smo hodili, samo je vigredi zmeraj okrog desete ure bil "Fliegeralarm", tako da smo takoj domov leteli. Šola je bila v Železni Kapli. Takrat glavne šole še ni bilo. Bilo je vse nemško. (več...)

Marija Trampusch, Pliberk
Tedaj so brali Koroško kroniko, pozneje Naš tednik, Nedeljo, Kirchenzeitung, Kleine Zeitung. Teta Marija je rada poslušala radio, tudi slovenske oddaje ORF. (več...)

Marko Trampusch, Dob
Prvi traktor so imeli pri Božiču že leta 1941. Bil je celo prvi v občini. Imeli so tudi vezalno kosilnico, ki je delala snope. Prvi kombajn so dobili leta 1959. (več...)

Marija Lutnik, Dolnja vas
Moja babica ima 10 bratov in sester. To se pravi, da je bilo v družini 11 otrok. Pri hiši so živeli še mama, ata in teta. V eni sobi so bile štiri postelje. Živeli so skromno, niso imeli veliko. (več...)

Anna Doroteja Domej, Rinkole
Točno se ne morem spominjati konca vojne. Že med vojno in potem so bili v naši vasi tudi Angleži, ki naj bi skrbeli za red, toda delali so škodo, kot na primer sekali les in podobno. (več...)

Luka Urak, Nagelče
Na kmetih je bilo tedaj več otrok, tako od pet do deset jih je gotovo bilo, tudi če so bile kmetije večinoma majhne. Starši otrok sploh niso mogli razvaditi. Od desetega leta naprej so morali pomagati na kmetiji. (več...)

Marija Ogris, Sele
Njenega strica so pregnali v Dachau, kjer je bil obsojen na smrt. A vojne je bilo prej konec in je tako ušel smrti. Toda vrnil se je domov tako oslabel, da je kmalu umrl. (več...)

Amalija Krištof, Bistrica nad Pliberkom
Po treh letih izseljeništva in negotovosti v tujini, daleč od doma, smo neprestano upali na konec vojne in tujstva. Moja starša sta bila z mlajšimi otroki v Lagerju, sama pa sem bila v službi pri nemški kmečki družini v Ühlfeldu. (več...)

Martin Wastl, Metlova
V tistem času tudi ni bilo vrtcev ali predšolske vzgoje kakor danes. S šestimi leti smo začali hoditi v šolo, večinoma bosonogi z zakrpanimi hlačami, ker si nismo mogli kupiti čevljev ali copat. (več...)

Marija Mlinar, Škocjan
Ko mi je bilo 17 let, sem začela služiti pri prvem kmetu. Ostala sem približno eno leto. Vstajali smo ob petih. Krmili smo krave, teleta in svinje. Ob zimskih večerih smo prebirali fižol. (več...)

Franz Rath, Riegerburg
Pred prihodom rdeče armade so fante njegove starosti poslali v Gornjo Avstrijo. Tam je dočakal tudi sam konec vojne, potem pa se je peš in na raznih vozilih prebil nazaj domov. (več...)